Pokrajina št. 2

Leto nastanka: 1995
Gabrovi so premožna družina, ki živi v novi, bogato opremljeni hiši v mondenem predmestju z lepo urejenim vrtom in angleško travico v ospredju. A za to fasado se skrivajo številne težave.
Število vlog: 5 (2 ž, 3 m)
družina, kriminal, medčloveški odnosi, odtujenost

Žena Erika, gospodinja in mati, je svoj sterilni in hladni dom zapolnila s številnimi eksotičnimi in drugimi rastlinami, ki so njena edina strast in okupacija. Ker je njen mož premožen in vpliven poslovnež, zaposlen na ministrstvu, jo vsa stanovanjska hiša izkorišča za usluge, za hrbtom pa je tarča posmeha. Posoja jim denar, ki ji ga nikoli ne vrnejo, in preko zvez ureja službe vsem po vrsti.

Sin Jon je odpadnik v družini, saj je brez posebnih ambicij, nekoliko len in sanjav. Denar, ki so ga starši namenili za njegovo elitno izobrazbo, je zapravil za letalsko karto v Indijo. Prezira materino zaslepljenost in očetov pohlep ter pehanje za dobičkom.

Gospod Gaber je do bogastva prišel z leti nezakonitih poslov, pranja denarja, sprejemanja podkupnin in izogibanja davkom.

A pride dan, ko mu dolgoletni sodelavec razkrije, da je notranja uprava sprožila preiskavo in da so mu na sledi.

GABER:  Ta slika ...  

JON:  Ja?

GABER:  Lepa je.

JON:  Ja!  

GABER:  Kako dolgo je že pri hiši?  

JON:  Kar pomnim. V stari hiši je bila v tvoji delovni sobi. Ko pa si zgradil tole bolnišnico, pa si sliko postavil sem. Pod tisto drobno medeninasto lučko. Kadar grem proti jutru na stranišče in takole zmačkan tipam po steni in iščem stikalo, vedno pritisnem narobe. Prižge se Iučica pod sliko in slika v  temi zažari kot kakšna skrivnostno srhljiva pokrajina iz preteklosti.

GABER:  Nikoli nisem točno vedel, kaj naj bi predstavljala. Dobro, to, kar se vidi, ta travnik, pa gozd na robu, to sem razumel, nikoli pa nisem vedel, zakaj se je slikarjevo oko ustavilo prav na tej pokrajini in ne na kakšni drugi, lepši.  

Tistega ... (išče besedo) tistega globjega smisla nisem nikoli razumel.  

JON:  Kaj češ, tatek, jebat ga!  

GABER:  Ti razumeš?  

JON:  Odvisno kaj? Kakšne stvari razumem še predobro. To razumem, da si totalno na psu, da te življenje mrcvari, tatek, je tako?  

GABER (nestrpno):  Tale slika! A razumeš njen ... globji smisel.  

Jon se počasi dvigne in se lenobno napoti k očetu. »Prijateljsko« ga potreplja po ramenu.

JON:  Lepota, očka, lepota! Čista lepota ... to je ves hec, ves »gloooobji smisel«. Lepota trenutka! Lepota, da živiš, da se ne pehaš kar naprej, da se včasih tudi ustaviš in opaziš, da so tudi drugi ljudje okrog tebe ... To, tatek, to je ta slika!

Gaber strmi v Jakopičevo sliko, kot da bi hotel odkriti v njej nekaj nevidnega.

GABER:  Lepota ...?  

JON: Mhm. Ni vse uspeh, pa denar,  pa položaj, pa oblast...  Nekaj je tudi lepota. Le-po-ta, tatko! Poležavanje  v tridni, z užitkom pokajena cigareta, mozeg na paši, sanjarjenje, prodiranje v pokrajine, kjer še nikoli nihče ni bil, ti pa se v njih sprehajaš kot po svoji dnevni sobi ... To, tatko ... tega nisi nikoli zmogel, jaz pa sem v takšnih pokrajinah, kot jih v barve zliva Jakopič, neprestano. V teh pokrajinah sem doma, in to celo brez tvojega dovoljenja. In sem srečen. Sre­čen, tatek! In razumem »glooooobji smisel« Jakopiča!

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!