Sončne pege

odrasli

Ko se zberejo vse tri generacije pod isto streho, kmalu postane jasno, da med njimi vladajo različni konflikti in zamere. Nenadoma se jim v hiši pridruži Božiček, vsem nalije vina in naznani, da bi jim rad pripravil praznik veselja.

Na plano privrejo dogodki med in po drugi svetovni vojni in izkaže se, da so različni člani družine stali na nasprotnih bregovih. Družinska drama Sončne pege tako tematizira tudi vprašanje zamolčane resnice, sprave, odpuščanja in soočanja s starimi zločini.

JUDITA: Danes je božični večer, zato sem izjemoma, poudarjam, izjemoma upravičena do abstinence. Vendar šele med večerjo. Ne na prazen želo­dec. (Natoči dva kozarca, ponudi enega Gregorju, drugega dvigne sa­ma.) Na zdravje, Gregor. Sploh ne vem, zakaj sem se te bala. (Sede in pije. Gregor hitro izpije svoj kozarec, ga odloži, primakne stol k njenemu, se zaupno nagne proti njej.)

GREGOR: Dva dni pred koncem potrkam na grad ...

JUDITA: Sama dobrota te je. Sama nesrečna dobrota. (Z roko mu skuštra la­se.) Zakaj me tako gledaš?

GREGOR: Frida.

JUDITA: Jo zelo pogrešaš? (Gregor prikima. Judita se nagne naprej in ga pogleda v oči.) Mojbog! Kako si ti nesrečen!

GREGOR: Dva dni pred koncem potrkam na grad ...

JUDITA: Se ne znaš pogovarjati?

GREGOR: (nestrpno prikima) Dva dni pred koncem potrkam na grad, na črviva hrastova vrata, in čakam dve stoletji, da se odpro.

JUDITA: (nežno) Gregor ... (Iztegne roko in ga poboža po glavi.)

GREGOR: (jo zgrabi za roko in vstane) Dvignem se na vrh, na stolp! Pod mano leži ves širni svet: reke tečejo v modri svetlobi -

JUDITA: Gregor, pomiri se -

GREGOR: Vrnem se na kamnito dvorišče, ležem na tla, med lobanje, veter me kotrlja po zlizanem tlaku -

JUDITA: Gregor! (Gregor poklekne in ji zagrebe glavo v naročje. Objame jo okoli pasu.)

JUDITA: (ga boža po glavi) Ti se kar zjoči. Tudi jaz bi se, pa nimam niko­gar, ki bi me božal. Preveč ljudi si domišlja, da jih nič ne more povoziti.

GREGOR: (jo pogleda) Frida!

JUDITA: Prav, bom pa Frida. Čeprav ne razumem, zakaj je ne moreš poza­biti. Mene pozabijo že naslednji trenutek. Razen če imajo od mene ko­rist. (Poboža Gregorja po glavi.) Se sploh zavedaš, kako nenavaden si? Za tako ljubezen bi se marsikatera ženska dala bičati! Mogoče pa je bila Frida angel. Si kdaj pomislil na to? Angel, ki te je s svojim dotikom zmedel in zdaj govoriš božje besede -

GREGOR: (jo prime za roko) Frida!

JUDITA: Ne, Gregor. Jaz nisem angel. Prej hudič. Moške spravljam ob živ­ce. Ne ob pamet, za to sem preveč navadna. Ob živce pa.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!