Tri ženske

+ prijazen ženski glas, zelo neroden starejši moški glas, prijazen moški glas, skoraj ženski mlajši moški glas, neprijazen moški glas

odrasli

Tri ženske je igra o iskanju sreče v nakupovalnih centrih in o absurdnosti potrošništva kot novodobne religije. Vinko Moderndorfer nam v izbrušenem slogu in dialogu razgrne vso bedo odvisnosti od nakupovanja ter s kirurško ostrino razpira emocionalna brezna treh žensk, ki si v nakupovalnem centru želijo potešiti svojo zmeraj hujšo duhovno in čustveno praznino, ki jo v zgodbi mlade ženske prižene do skrajnega roba: najmlajša si namreč zaželi, da bi lahko v nakupovalnem centru kupila celo otroka. Hkrati pa so Tri ženske ostra kritika družbe in neoliberalističnega sistema, ki načrtno ustvarja potrošniške odvisnike, da bi jih lažje nadzorovala in obvladovala.

BARBARA (navdušena): : Joj, če se samo spomnim, eno obdobje sem bila nora na čevlje. V posteljo sem hodila z visokimi petami. Sem mislila, da bo kaj pomagalo.

SILVA: Jaz pa sem iz sobe za goste naredila sobo torbic. Police do stropa. In vsaka polička ima svojo lučko. Kot muzej.

BARBARA: Si predstavljaš, da te zdaj po tem škandalu ne spustijo več v trgovino?

SILVA: Njihova najboljša stranka sem. Zasvojenka s torbicami. Saj niso na glavo padli.

BARBARA: Res je. Oni so zaradi nas.

SILVA: Malo smo pa tudi mi zaradi njih.

BARBARA: Vzajemno se potrebujemo.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Tekst je dosegljiv v Digitalni knjižnici Slovenije.